Ulično muziciranje mladih
Sobota, 8. junij, Staro mestno jedro Škofje Loke
Poglej galerijo zadnjega dogodka
Brenkala so instrumenti s strunami na katere brenkamo. Brenkanje je postopek, pri katerem struno zajamemo in spustimo, prenos energije tako poskrbi za nihanje strune. Brenkamo lahko s prsti ali trzalico.
Večina brenkal spada v družino lutenj (lutnja, klasična/akustična/električna kitara, basovska kitara, mandolina, bendžo, balalajka, sitar, …), prepoznamo pa jih lahko po zvočnem telesu in vratu, preko katerih tečejo strune. Na vratu izbiramo različne tonske višine.
Družina citer (citre, kanun, gusli, koto, …) nima vratu, ampak strune potekajo preko zvočne plošče. Pri družini harf (harfa, lira) strune potekajo pravokotno na zvočno ploščo. Tudi čembalo spada med brenkala, čeprav na prvi pogled izgleda kot klavir, strune se namreč ob pritisku tipke zbujajo s trzalico.
Brenkanje je postopek, pri katerem struno zajamemo in spustimo, prenos energije tako poskrbi za nihanje strune.
Kitara je glasbeni instrument, katerega izvor sega daleč v preteklost. Najstarejši znani prikaz, ki vsebuje vse bistvene elemente kitare, je 3300 let stara podoba hetitskega narodnega pevca.
Za izumitelja klasične kitare štejemo Antonia de Torres Jurado, ki ji je v sredini 19. stoletja nadel obliko, ki jo uporabljamo še sedaj.
Vzporedno je Christian Frederick Martin v ZDA izdelal “akustično” kitaro, ki je poleg različne postavitve reber (v obliki x) kmalu začela uporabljati jeklene strune (za razliko od strun iz živalskih črev oz. sedaj najlona in ogljika). Prvo električno kitaro, ki je bila narejena brez votlega zvočnega telesa je jeseni 1950 predstavil Leo Fender.
Za začetek učenja kitare priporočamo starost 8 let. V tem obdobju se otroci razlikujejo po trenutnih sposobnostih, zato začetnikom prilagodimo vsebino učnega načrta in tudi inštrument. Na oddelku za kitaro sledimo razvoju literature za manjše kitare in raznih pripomočkov.
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti, spoznavajoč glasbena obdobja od baroka do moderne.
Učenje kitare traja 8 let, in sicer 6 let na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Učenci se vključujejo v različne komorne zasedbe, od 5. razredna naprej pa tudi v kitarski orkester.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 6. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Šola učencem začetnikom omogoča izposojo manjšega inštrumenta, primernega njihovi velikosti. Ob začetku šolskega leta starši po posvetu s pedagogom učencem priskrbijo njim lasten in primeren model kitare.
Harfa velja za eno najstarejših glasbil in že tisočletja navdušuje poslušalce po vsem svetu. Njena zgodovina sega v antične čase, ko so bile prve oblike harf razvite v starih civilizacijah Mezopotamije, Egipta in Grčije. Skozi stoletja razvoja je harfa doživela veliko različic in tudi danes se harfe po svetu med seboj lahko precej razlikujejo tako po obliki kot po načinu igranja. So različnih velikosti in imajo različno število strun, prav vse pa so v osnovi sestavljene podobno: iz lesenega resonančnega trupa, stebra in vratu, med katerimi so napete strune različnih dolžin. Za lažjo orientacijo so strune različno obarvane. Sodobna koncertna harfa, kakršno poznamo v zahodni klasični glasbi, se je v začetku 20. stoletja razvila v Franciji. Od preostalih različic jo ločuje predvsem sistem sedmih pedal, ki omogočajo spreminjanje posameznih tonov med igranjem. Njene strune, ki so bile sprva kovinske in črevnate, danes pa so vse pogosteje izdelane iz sintetičnih materialov, ubiramo z blazinicami prstov.
V zahodni klasični glasbi je harfa nepogrešljiv del simfoničnih orkestrov in komornih skupin, pogosto pa nastopa kot solistični inštrument. Njen zvok je nežen, čaroben in prefinjen. Zaradi svoje lepote in izraznosti se pogosto povezuje s pravljičnostjo, eleganco in nadzemeljskim. A obenem iz harfe lahko z različnimi sodobnimi tehnikami igranja izvabimo zvoke, ki so nepričakovano ostri in glasni. Kot tradicionalni inštrument za izvajanje ljudske glasbe harfa predstavlja pomemben element kulturne dediščine držav Britanskega otočja, predvsem Irske, ter držav Latinske Amerike, predvsem Peruja. V zadnjih desetletjih pa se harfa vse bolj uveljavlja tudi na področjih alternativne in popularne glasbe; številni izdelovalci so že ustvarili različice inštrumenta, ki omogočajo elektronsko ojačevanje in spreminjanje zvokov.
Za začetek učenja harfe priporočamo starost od 7 do 9 let.
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti, spoznavajoč glasbena obdobja od baroka do moderne.
Učenje harfe traja 8 let, in sicer 6 let na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 6. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
V razredu citer se trudimo in razvijamo pomen ljudske glasbe, hkrati pa posegamo tudi po novejši literaturi. Igramo staro glasbo, tradicionalne in etno skladbe, melodije iz klasičnega obdobja, moderno glasbo, pa tudi pop in rock skladbe. Literaturo črpamo iz učnega načrta in skladbe predelujemo individualno. Dekleta pa najraje zaigrajo skupaj, tako da nastopamo tudi v manjših komornih zasedbah in kot celotni razred citrark.
Citre so se razvijale na območju Alp in jih poznamo kot ljudski inštrument. Materiali, iz katerih so izdelovali citre, so bili dostopni in zato je bil razvoj inštrumenta dolg in raznolik. Posamezniki so iz lesa in živalskih črev, ki so jih uporabljali za strune, izdelovali različne oblike: bordunske, mandolinske, violinske citre in druge. Podobne oblike se pojavljajo tudi po drugih deželah sveta, saj pod imenom citre poznamo različne inštrumente, ki imajo preko lesenega trupa napete strune. Inštrument se je v tej obliki, kot jo poznamo danes, ohranil približno 180 let nazaj, kar uvršča citre kot eno najmlajših glasbil.
Danes poznamo dve obliki citer – dunajsko in münchensko oz. standardno obliko. Dunajska je bila prisotna na območju Slovenije pred desetletji, s časoma pa se je trend pisanja not preusmeril na standardno uglasitev, zato danes večinoma poučujemo in igramo le to.
Za začetek učenja citer priporočamo starost od 9 do 11 let.
Trajanje programa
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti.
Učenjeciter traja 6 let, in sicer 4 leta na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 4. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Učenci:
Citer si na naši šoli ni možno izposoditi. Učitelj učence ob začetku šolskega leta usmeri v izbiro in nakup inštrumenta.
Na tej strani objavljamo veliko foto in video posnetkov naših dogodkov, oglejte si jih in podoživite lepe glasbene trenutke še enkrat.
Poglej galerijeBodite obveščeni o aktualnih dogodkih v naši glasbeni šoli.
S posredovanjem svojega e-naslova se strinjam z uporabo mojih podatkov za namene obveščanja.
