Ulično muziciranje mladih
Sobota, 8. junij, Staro mestno jedro Škofje Loke
Poglej galerijo zadnjega dogodka
Inštrumenti s tipkami so tisti inštrumenti, ki ustvarijo zvok s tem, ko pritisnemo na tipko. Med seboj se ločijo po tem, na kakšen način se po pritisku tipke ustvari zvok.
Na naši šoli boste spoznali klavir, harmoniko, diatonično harmoniko in orgle.
spada med inštrumente s tipkami. Prvič je to glasbilo predstavil Bartolomeo Christofori v Padovi leta 1709 kot znatno mehansko in s tem dinamično in zvensko izboljšavo klavirskih predhodnikov – klavikorda in čembala. Od tedaj je klavir doživel velik razvoj in mnoge izpopolnitve ter postal izredno priljubljeno in razširjeno glasbilo tako v klasični glasbi kakor tudi v drugih glasbenih zvrsteh.
Če pogledamo klavir od zunaj, opazimo, da je sestavljen iz omare v obliki ptičjega krila (zato nemški izraz za klavir »Flügel«, krilo ali perut), iz klaviature, treh nog na kolescih ter treh nožnih pedal. Dvignemo pokrov klaviature in zagledamo 88 črnih in belih tipk. Nad klaviaturo lahko dvignemo notno stojalo. Ko pa dvignemo težek pokrov omare, oziroma klavirskega krila (na koncertih je klavirsko krilo navadno odprto in oprto na kratko ali dolgo letvico), vidimo »osrčje« ali notranjost klavirja: strune, ki so napete na litoželezni okvir, s klavirskim mehanizmom, od katerega bomo omenili kladivca in dušilce.
Bolj podroben opis si lahko preberete tukaj.
Za začetek učenja klavirja priporočamo starost od 7 do 9 let. Po dopolnjenem 9. letu starosti za otroka učenje klavirja ni prepozno, vendar je zaradi realizacije učnega načrta, da otrok do konca osnovne šole predela snov 8 razredov, to težje izvedljivo.
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti, spoznavajoč glasbena obdobja od baroka do moderne.
Učenje klavirja traja 8 let, in sicer 6 let na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 6. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Višja stopnja je namenjena učencem, ki imajo željo po nadaljnjem izobraževanju, a šolanja ne nadaljujejo na srednješolski stopnji.
Šola ne omogoča izposoje klavirja, pač pa se na začetku šolskega leta učenci lahko posvetujejo s svojim pedagogom o nakupu ali kje so možnosti izposoje zanje primernega inštrumenta.
»Beli zobje, pa še črni so vmes, trebuh raztegne, te vabi na ples.«
(Pavle Gregorc)
Harmonika spada v družino inštrumentov s tipkami in je glasbilo, na katerega igramo s pritiskanjem na tipke in gumbe ter s stiskanjem in raztezanjem meha. S tipkovnico nadziramo ton in višino glasu.
Poznamo tri vrste harmonike in sicer na eni strani kot koncertni harmoniki: klavirsko in gumbno (kromatično) harmoniko in na drugi strani diatonično harmoniko (predstavljeno pri ljudskih glasbilih).
Klavirska harmonika ima (podobno kot klavir) na desni strani razporejene bele in črne tipke, medtem ko ima gumbna harmonika na desni strani v 4-6 vrstah razvrščene okrogle črne in bele gumbe. Glede na razporeditev gumbov ločimo C sistem (prevladujoč v Zahodni Evropa) in B sistem (prevladujoč v Rusiji in Srbiji).
Najstarejša harmonika je bila skonstruirana leta 1821 oz. 1822 (Christian Buschmann). Inštrument na začetku ni bil zelo popularen, sčasoma pa je harmonika postala najbolj razširjen inštrument nižjega in srednjega sloja in se je z različnimi migracijami prebivalcev iz Evrope razširila po vsem svetu. V naslednjih letih so potem sledile številne različice z manjšimi spremembami in tehničnimi posegi. Anglež Charles Wheatstone je leta 1829 patentiral concertino, za eno največjih tehničnih novosti pa je leta 1852 poskrbel monsieur Busson iz Pariza – gre že za harmoniko s klavirskimi tipkami.
Koncertna harmonika se še vedno po malem razvija, pravo revolucijo pri igranju je prinesel preklop v basih na melodijske base oz. III. manual.
Novi skladatelji veliko pišejo za koncertno harmoniko, saj lahko proizvede tudi celo paleto najrazličnejših šumov in neobičajnih zvokov.
Harmoniko najdemo sedaj že praktično v vseh zvrsteh glasbe.
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti. Pri pouku harmonike učenci spoznavajo harmonikarsko originalno literaturo, kakor tudi priredbe iz različnih stilnih obdobij.
Učenje harmonike traja 8 let, in sicer 6 let na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 6. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Šola učencem omogoča izposojo inštrumenta, primernega njihovi velikosti. Po posvetu s pedagogom si ga učenci lahko izposodijo na začetku šolskega leta.
Prvo harmoniko je leta 1821 skonstruiral Nemec F. Buschmann in jo imenoval ročna eolina. Leta 1929 je C. Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom accordion, istega leta je C. Wheatstone v Londonu prikazal šesterokotno koncertino. To je kasneje izpopolnil H. Band in po njem se nemška različica imenuje bandoneon. Tako umetniki kot skladatelji so ga prezirali, vendar je kmalu postal priljubljeno mornarsko in ljudsko glasbilo. Končno so na Dunaju izdelali melodeon z eno vrsto tipk v diskantu, ki je akustično zelo podoben ustnim orglicam in je predhodnik diatonične harmonike. Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnosti kmalu razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske, predvsem plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali kar harmonika ali ramonika, orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače, najpogosteje pa z germanizmom »frajtonarica«.
Diatonična harmonika je zelo priročna za igranje ljudske glasbe, posebno še za spremljavo ljudskih plesov. Potreben plesni ritem dajejo močno zveneči basi, ki dobijo barvo, podobno helikonovim, zato jo nemalokrat imenujejo helikonka. Tudi pri diatonični harmoniki razvoj še poteka, vendar je trenutno najprimernejše glasbilo s tremi vrstami v diskantu, z enim dodanim gumbom ter dodatnim basom na basovski strani. Vsekakor pa diatonične harmonike ne moremo primerjatis kromatično, saj ima drugačne značilnosti in drug namen. Literatura, ki jo uporabljamo, mora temeljiti predvsem na ljudski in narodnozabavni melodiki, da bo glasbilo ostalo ljudsko, obenem pa je treba spodbujati novosti, ki bi res prispevale k razvoju tega glasbila.
7-9 let
Učni program izvajamo po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti.
Učenje diatonične harmonike traja 6 let, in sicer 4 leta na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 4. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Šola ne omogoča izposoje diatoničnih harmonik, pač pa se na začetku šolskega leta učenci lahko posvetujejo s svojim pedagogom o nakupu ali kje so možnosti izposoje zanje primernega inštrumenta.
Več kot dva tisoč let star pihalni inštrument s tipkami, kot so orgle, ponuja sedemstoletno zakladnico orgelske literature, prek katere lahko posredujemo glasbene vrednote mlademu rodu. V preteklih stoletjih so bile orgle izjemno poslušan inštrument, saj so bile cerkvene ustanove v veliki meri nosilke glasbene kulture. Orgelska umetnost je torej pomemben del evropske kulturne identitete. Postopno usvajanje tehničnih spretnosti, muzikalne dojemljivosti, predvsem pa postopno razumevanje tovrstne umetnosti so dejstva, ki kažejo po vzoru tujine na potrebe po zgodnejšem in daljšem poučevanju tega inštrumenta. Orgelska glasba kot zgodovinska, kulturna, umetnostna in estetska vrednota vsebuje bogastvo, ki neposredno vpliva na razvoj in pozitivno gradnjo mlade osebnosti.
Po načinu proizvajanja zvoka se orgle uvrščajo med aerofone. Zvok orgel nastaja z nihanjem zraka v lesenih ali kovinskih ceveh, ki jih imenujemo orgelske piščali. Zrak dobivajo iz mehov, posebne mehanične naprave pa povezujejo piščali in klaviaturo.
Poimenovanje inštrumenta izvira iz grške besede όργανον – organon, kar pomeni inštrument, orodje.
Orgle imajo lahko več manualov in pedal. Na manuale igramo z rokami, na pedal pa z nogami, za kar imamo posebne orgelske čevlje. Zvok orgel spreminjamo z registri. Glasbenika, ki igra na orgle, imenujemo organist.
Zaradi svoje mogočnosti je že Wolfgang Amadeus Mozart to glasbilo poimenoval »kraljica instrumentov«.
Orgle lahko postavimo v različne vloge, ki prehajajo od solistične in komorne igre do general basa in podpore pri petju. Več kot dva tisoč let star pihalni inštrument s tipkami, kot so orgle, ponuja sedemstoletno zakladnico orgelske literature.
Poučevanje igranja orgel poteka na novih orglah na koru Špitalske cerkve na Lontrgu, opus 42 Orglarstva Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem. Več o samih orglah si lahko preberete v brošuri.
Za začetek učenja orgel priporočamo starost od 11 do 18 let.
Učni program se izvaja po javno veljavnih učnih načrtih. Zasnovan je tako, da ga lahko prilagajamo zmožnostim posameznega učenca. Učenci so vključeni v programski koncept, ki jih vodi skozi uravnotežen razvoj muzikalnih in tehničnih sposobnosti, spoznavajoč glasbena obdobja skozi zgodovinski razvoj orgel in literature.
Učenje orgel traja 4 leta, in sicer 2 leti na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.
Po uspešno opravljenem letnem izpitu v 2. razredu nižje stopnje učenec poleg letnega spričevala pridobi tudi potrdilo o zaključenem šolanju na nižji stopnji. Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na letnem izpitu pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre ter pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.
Izposoja orgel na šoli ni možna, pač pa šola učencem omogoča vadenje na šolskem inštrumentu, in sicer v Špitalski cerkvi. O tem se učenci posvetujejo in dogovorijo s pedagogom na začetku šolskega leta.
Na tej strani objavljamo veliko foto in video posnetkov naših dogodkov, oglejte si jih in podoživite lepe glasbene trenutke še enkrat.
Poglej galerijeBodite obveščeni o aktualnih dogodkih v naši glasbeni šoli.
S posredovanjem svojega e-naslova se strinjam z uporabo mojih podatkov za namene obveščanja.
